14 September 2011 

IZLET NA VELIKO PLANINO

IZLET ČLANOV DRUŠTVA U3 V KAMNIK IN NA VELIKO PLANINO

Pobuda za izlet na Veliko planino je prišla s strani članov društva in smo jo  obravnavali na 3.  seji UO društva. Bili smo skoraj enoglasni, da je predlog zanimiv, vendar se je pojavila tudi skepsa , če bo dovolj prijav.  Že prvi dve uri zbiranja prijav  je sledilo presenečenje saj smo napolnili avtobus z 51 člani U3.
Poleg strahu, da ne bo dovolj odziva nas je seveda skrbelo za vreme in tudi ta strah je bil odveč, saj se je zgodaj zjutraj 14. septembra , ko smo krenili na pot ponujal prekrasen dan.

Da bi naš izlet vsebinsko nekoliko obogatili smo v Upravnem odboru sklenili program dopolniti z ogledom znamenitosti Kamnika. Tako smo se najprej, na poti  k našemu cilju skozi Tuhinjsko dolino, ustavili v Kamniku. Tam nas je počakal vodič, ki  nas je v slabih dveh urah popeljal skozi srednjeveške znamenitosti Kamnika. Ogledali smo si Frančiškanski samostan s cerkvijo sv. Jakoba, povzpeli smo se na Mali grad . Ustavili smo se pri spomeniku Rudolfa Maistra, ki je rojen v Kamniku, na kar so domačini zelo ponosni. Uživali smo v Plečnikovih mojstrovinah, ki krasijo pročelja nekaterih hiš in seveda eno od osrednjih del kapelico božjega groba , ki je prav tako delo Jožeta Plečnika.

Ob enajsti uri kakor je bilo načrtovano smo prispeli v Kamniško Bistrico, kjer je spodnja postaja  nihalke  za vzpon na Veliko planino. Tam nas je že čakala vodnica, ki nas je spremljala vse do povratka proti domu. 
Na spodnji postaji nihalke je vznemirjenost nekoliko narasla zlasti med tistimi udeleženci, ki so se tokrat prvič odločili povzpeti na Veliko planino.  Pričakovali smo, da bo morda pri nekaterih udeležencih nekoliko strahu pred vzponom, zlasti s sedežnico, ki vozi obiskovalce Velike planine zadnji del poti, vendar je bila tudi ta skrb odveč. Vsekakor kaže pohvaliti nekatere naše člane, ki so se kljub svojim častitljivim letom odločili za  izlet in vzpon na ta naš biser. Povedati je potrebno , da je vse potekalo brez težav, še več, prisotna je bila vedrina in  dobra volja brez trohice strahu ali nejevolje. Občudovanja vredna drža, ki nam je lahko v spodbudo in zgled kako se je potrebno spopadati z leti, ki nikomur ne prizanašajo.
Če tudi je bilo kaj pomislekov glede  pravilnosti odločitve za vzpon na Veliko planino se je vse razblinilo v trenutku, ko smo prispeli na vrh in pred sabo zagledali prečudovit  razgled, ki človeka vedno znova prevzame . Toliko lepote naenkrat pade človeku v oči, da ne veš kam bi z njo. Kar ponese te, da se nekaj zelo spremeni v zavedanju in pozabiš na vsakdanje  skrbi . Prvemu presenečenju najpogosteje sledi nekaj globokih vdihov, katerim sledi glasno občudovanje in  nato sproščeno veselje. Preprosto, težko je najti besede s katerimi bi opisal občutke, ki človeka preplavijo v tem prečudovitem naravnem okolju. Če smo iskreni nas večina, ko pridemo v to okolje nekako niti ne paše v ta naravni raj, saj smo prenapeti, neučakani in usmerjeni k užitkom druge vrste, zato je naše dojemanje v začetku nekoliko okrnjeno.  Čim več časa mine bolj se zlivamo z naravo in jo tudi spoštujemo.
Z nami na veliki planini je kot že rečeno bila tudi simpatična vodnica Aleksandra, ki nam je veliko povedala o zgodovini pastirstva in o samih posebnostih tega naravnega fenomena. Ogledali smo si tudi  Preskarjev muzej, ki ohranja izvirno arhitekturo lesenih pastirskih bajt ter v njej prikazuje predmete, ki ponazarjajo življenje pastirjev nekoč.
Po prijetnem sprehodu skozi pastirsko naselje in ogledu kapelice Marije snežne, smo se napotili v Zeleni rob , kjer nas je čakalo kosilo v planinskem stilu. Po kosilu smo se predajali lenarjenju na prijetnem  višinskem soncu, nekateri pa so se potepali po planini, drugi so se peš napotili do zgornje postaje nihalke.

Po povratku v dolino nas je naša vodnica pospremila do izvira Kamniške bistrice, kjer smo se osvežili s hladno izvirsko vodo . Opravili smo še nekaj fotografiranj se zgledovali k vrhovom Kamniških Alp ter nato polni vtisov sedli v avtobus, ki nas je popeljal proti domu .

Po mnenju večjega dela udeležencev  je izlet bil prijeten in je zadovoljil njihova pričakovanja. Posebej navdušeni so bili zlasti tisti udeleženci , ki so bili tokrat prvič na Veliki planini.  
 Gospod Hamed Mazouzi mi je po elektronski pošti sporočil, da je bil navdušen, če prav je bilo tudi naporno. Všeč mu je bilo Tako v Kamniku kakor na Veliki planini.  Tudi drugi udeleženci s katerimi sem se pogovarjal so izražali podobne vtise.

Banfi Jožef